To bi bilo eno najdaljših kopenskih potovanj: čez pol sveta, od Rokavskega preliva do Singapurja.
Kot študentje smo bili brez denarja, brez avtomobilov, ničesar nismo imeli.
Kot večina stvari v petdesetih letih 20. stoletja v Cambridgeu se je ideja razvila pozno zvečer ob kavi na plinskem štedilniku. Šel sem na večerni požirek v sobo Adriana Cowella in na vsem lepem je začel glasno sanjariti. Kaj če bi se lotili odprave in se odpeljali vse do Singapurja? Noro? Morda. A zakaj ne? Konec koncev tega ni naredil še nihče. Mi bi bili prvi.
Izvlekli smo atlas. Skicirali smo pot. Ugibali smo, kako daleč je. Pogovarjali smo se pozno v noč.
In to je več ali manj vse o rojstvu ali, če smo natančni, o spočetju odprave.
Ekipa je bila sestavljena, še preden smo se dobro zavedli. Prvi je bil na krovu snemalec Antony Barrington Brown (znan kot BB). Naslednji je bil Henry Nott, tajnik univerzitetnega avtomobilističnega kluba. Sledil mu je Pat Murphy, navigator in diplomat za urejanje viz.
Spomnili smo se, da bi bilo dobro najti nekoga z Oxforda: modrovali smo, da bi en avto pobarvali s svetlo in drugega s temno modro barvo, seveda če bi ju uspeli dobiti. To bi pritegnilo pozornost medijev, kar bi pomnožilo naše možnosti pri pridobivanju pokroviteljev.
K večnim tekmecem smo poslali smo sla. Vrnil se je z Nigelom Newberyjem, ki je postal naš intendant in drugi mehanik. Adrian, ki je poskrbel za prvo iskro, je že bil naš »poslovodja« – blagajnik, računovodja in tajnica obenem. Najprej je napisal pismo, potem pa se je še sam odpravil v Birmingham, da bi prepričal podjetje Rover o odpravi, za katero imamo že vse pripravljeno in je po mnenju nekaterih dokaj nemogoča.
A, kot je poudaril Adrian, če bi nam uspelo proti vsem pričakovanjem uspešno zaključiti prvo »kopensko pot do Singapurja«, bi si Rover zagotovil znatno reklamo. Čez nekaj dni so nam iz podjetja Rover odpisali, da popolnoma razumejo logiko Adrianove ponudbe. Sledila je proslava – in ne samo ena!